Eno noč smo prespali blizu plezališča Pečka. Vukoje... kukr se takemu zdej reče. Skratka, vas z dvajsetimi hišami, deset prebivalcev, nihče v vasi nima avta in ne trahtorja (tudi molznega stroja ne-tega si najbolj želijo). Prijazna starejša zakonca, sta nam odstopila sobo v zgornjem delu hiše. Zvečer sva itak z gospodarjem, ob dobri rakiji reševala svet. Ampak bistvena je bila tišina, mir, zvezde na nebu (lepo se je videla rimska cesta) saj ni bilo nobenih luči v bližini. Vlažn mrzu vonj v sobi in težki topli kovtri. Spal sm kot dojenček bi se lahko reklo. Mal nostalgile na otroštvo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar