5-fotka

Januarja je lepo je luna sijala.

2012.01.15 Vrtača 2181m

Že nekaj časa naju je z Iztokom mikalo, da bi se lotila kkašnega resnejšega zimskega vzpona. Brala sva hribovske forume, študirala vodnike, nato pa se odločila, da poizkusiva priti na Vrtačo. Razmere za strm vzpon po grapi so bile dobre, za idejo pa sva navdušila tudi Simona, ki se nama je pridružil. Tako smo se v nedeljo polni energije in vznemirjenja odpravili preko Zelenice naprej proti Vrtači. Jst sem imela v glavi, da bomo ubrali pot po južni grapi, Simon je mislil, da bi šli po vzhodni, nato pa smo zgrešili pot, ki je peljala po vzhodni grapi in nevede smo se pač znašli v južni. Ta je sicer malo manj strma, zato pa kar precej daljša. Od daleč, ko smo gledali vrh Vrtače, sem si mislila, to pa bo nekaj! Zgledala je zelo strma. No, saj potem sem videla, da je res. Pot gor mi je kar šla. Počasi grizeš v strmino, z derezami in cepinom, ne gledaš nazaj dol, pa kar gre. Vsi zadovoljni smo prilezli do vrha, kjer je bilo kot da bi v nedeljo prišel na Šmarno goro. Tok ljudi!
Mal smo se odpočili, popili, poslikali in naužili lepih razgledov, potem pa nas je čakal še težji del poti. Povratek v dolino. Kar nisem vedela, kk bi se lotila take strmine. Najbolj ziher sem se počutila, da sem šla lepo počasi ritensko. Za vsak korak sem v sneg zabijala cepin in previdno korak za korakom napredovala. Šelo po polovici grape sem dobila mal boljši občutek, da sem naredila tud kkšen korak obrnjena naprej. Kar oddahnila sem si, ko smo prišli do konca grape! Adrenalin je šopal.
Simon je nataknil smučke in odbrzel v dolino, midva z Iztokom pa sva snela dereze, pospravila cepine, še mal počivala, potem pa tud hitro do avta.
Zvečer sva na kavču spila pivo in bila kar ponosna na turo, ki je bila za nama.











Ampak ostrina telih pomanjšanih fotk na blogu, je res u kur..!!

2012.01.07 Vošca 1737m

Med tednom je padlo nekaj snega, zato kam višje nisva upala zaradi plazov. Odločila sva se, da grev nekam v sredogorje. Najprej sva sicer mislila, da bi šla na Trupejevo poldne, vendar pot ni bila shojena, zato sva šla na Vošco, saj je za oba vrhova isto izhodišče. Iztok je s sabo vzel tudi bord, vendar mu je bilo kar malo žal, ker mu nikamor ni šlo. Premalo strmo, pa tud sneg ni bil prav dober.
No, svežega zimskega zraka sva se pa vseeno nadihala, razgledi so bili tud čudoviti, stvari sva pa s sabo nosila bolj za kondicijo, Iztok bord, jst pa dereze in cepin.









Takole se pa po ta'novem borda, leti k'sneta skira, pa še bremz ni,, jupi!!!