2010.05.01 Mala gora - Kočevsko rudniško jezero

Težko pričakovani vikend in mi smo že v avtu in se peljemo na izlet. Tokrat gremo proti Kočevju. V tem koncu Slovenije pa res nismo velikokrat. V Kočevju imava z Iztokom bivšega sodelavca in tudi pri njemu se oglasimo na obisku.
Najprej pa smo se podali mal v hribe. Izbrali smo hrib nad Ribnico, Malo goro. Mene nosečnost že mal zdeluje, zato sem kar sopihala v hrib. Šli smo počasi, ker je tud Danaja precej poti hodila sama. Pot je v redu. Iztok je spet obžaloval, da nima s sabo kolesa, da bi imel en hud spust. Na vrhu hriba je luštna cerkvica, pri kateri smo mal počivali, potem pa smo šli naprej proti Kočevju. Najprej na obisk, kjer so nas zelo gostoljubno postregli, potem pa še s kanujem na jezero. Ker je bil ravno 1. maj, je bilo ob jezeru kar precej ljudi. Eni so bili tako pogumni, da so že skočili vanj, večina ljudi pa je ribarili. Zgleda, da je jezero pri domačinih priljubljena izletniška točka.

Uh, kok kreganja na kanuju, zdej pa lep čas ne gremo nikamor z kanujem, ni varjante, ne grem!!!

Kukr cigani, avto h'kraj, čevapčiče vn, gorilnik, kruh, dekca....

2010.04.24 Čiginj - plezanje

Končno je ratal mal toplo in na izlet smo se odpravili v soški konec. Najprej sva glih mal poplezala v Čiginju, tok da sva si pretegnila roke in noge, kaj več ni bilo, potem pa smo si privoščili še poležavanje pod mostom ob Idrijci. Tam pa je bilo res fajn. Ljudi ni bilo, sonce je nažigalo, tk da bi se človek že kar namočil v reki. Danaja pa je tud uživala, ker je bila ob reki celo mivka. Se pravi, da smo vsi našli kaj zase.
Ko bi bilo še veliko takih dni, ko smo frej in si privoščimo kaj za dušo!

2010.04.24 Iz Bukovega vrha na Pasjo ravan

Spet smo preživeli aktiven dan v naravi . Doplodan smo se s kanujem vozili po Zbiljskem jezeru, popoldan pa smo šli še iz Bukovega vrha na Pasjo ravan. Danajo je očitno že čolnarjenje tako zmatralo, da je na poti do izhodišča že v avtu zaspala. Iztok jo je samo prestavil v ruzak in jo nesel celo pot do vrha, ne da bi se zbudila. To se pa že dolgo ni zgodilo.
Pot je drugače prav prijetna za družinsko pohajkovanje. Niti ni preveč strma. Večinoma se hodi po gozdu. Iztok je komentiral, da bi bila glih ta prava za kolo.
Na vrhu pa smo si ogledavali bunkerje in druge ostanke vojaških utrdb. Kdo ve, zakaj je bilo glih na temu vrhu pravo vojaško oporišče?
Na poti dol se je še razjasnilo in tud Danaja je sama šibala, kolikor so dale noge.