Že nekaj časa naju je z Iztokom mikalo, da bi se lotila kkašnega resnejšega zimskega vzpona. Brala sva hribovske forume, študirala vodnike, nato pa se odločila, da poizkusiva priti na Vrtačo. Razmere za strm vzpon po grapi so bile dobre, za idejo pa sva navdušila tudi Simona, ki se nama je pridružil. Tako smo se v nedeljo polni energije in vznemirjenja odpravili preko Zelenice naprej proti Vrtači. Jst sem imela v glavi, da bomo ubrali pot po južni grapi, Simon je mislil, da bi šli po vzhodni, nato pa smo zgrešili pot, ki je peljala po vzhodni grapi in nevede smo se pač znašli v južni. Ta je sicer malo manj strma, zato pa kar precej daljša. Od daleč, ko smo gledali vrh Vrtače, sem si mislila, to pa bo nekaj! Zgledala je zelo strma. No, saj potem sem videla, da je res. Pot gor mi je kar šla. Počasi grizeš v strmino, z derezami in cepinom, ne gledaš nazaj dol, pa kar gre. Vsi zadovoljni smo prilezli do vrha, kjer je bilo kot da bi v nedeljo prišel na Šmarno goro. Tok ljudi!
Mal smo se odpočili, popili, poslikali in naužili lepih razgledov, potem pa nas je čakal še težji del poti. Povratek v dolino. Kar nisem vedela, kk bi se lotila take strmine. Najbolj ziher sem se počutila, da sem šla lepo počasi ritensko. Za vsak korak sem v sneg zabijala cepin in previdno korak za korakom napredovala. Šelo po polovici grape sem dobila mal boljši občutek, da sem naredila tud kkšen korak obrnjena naprej. Kar oddahnila sem si, ko smo prišli do konca grape! Adrenalin je šopal.
Simon je nataknil smučke in odbrzel v dolino, midva z Iztokom pa sva snela dereze, pospravila cepine, še mal počivala, potem pa tud hitro do avta.
Zvečer sva na kavču spila pivo in bila kar ponosna na turo, ki je bila za nama.
Ampak ostrina telih pomanjšanih fotk na blogu, je res u kur..!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar