2012.12.30 S kolesom na Slavnik

Predzadnji dan v letu, pa prideva na idejo, da bi šla na Primorsko kolesarit. Za turo si izbereva Slavnik in že se nama mudi iz megle sončnim žarkom nasproti. Kdo bi si mislil, da bom kdaj kolesarila tudi decembra? Pa sploh ni zeblo, v zatišju je bilo prav prijetno.
Ljudi je bilo precej, zato še dobro, da sva za spust izbrala malo manj obljudeno pot.

Ko človek z občutkom lovi sončne žarke, ki dajejo energijo, življenju toploto, tega ni nikoli dost.

38 - Fotka

2012.12.29 Viševnik z Matejem

Kok lep dan za v hribe. Z Matejem sva nahitr skočila na najbolj obljuden gorski vrh v Slovenji. Sva srečala planinca, ki je izjavil, da je Viševnik Ljubljanski vrh. Ko sva šla dol, nama je blo vse jasn. Ko vidiš kolone ljudi, ki se vspenjajo, skoz neki flacajo, ke v tri dni in ženske našminkane, naprfumane hodjo gor,, ma nej gre vrit ta Viševnik, glih zarad tega,, razgledi so pa kičasti.

Evo naju!

 Kepa težko pričakovan vrh. Upam da bo to zimo.

2012.12.29 Ratitovec Mateja

Nekega lepega decemberskega dne, sva šla oba z Matejo v hribe. Jest dopoldne, ona pa popoldne. Lep dan je bil, če bi bla skupaj, bi bil še lepši. Vseeno je prnesla domov tele tri lepe fotke.

37 - Fotka

2012.12.00 Naš u'troc IV.

36 - Fotka

2012.12.24 V.Vrh, pozabljen ruzak in kičast dan v hribih

Dan pred Božičem se je pokazala možnost za varstvo, pa sva jo sama mahnila v hribe. Dan se je sicer začel mal z grenkim priokusom. Ko sva pri Matizovcu parkirala, je Iztok ugotovil, da je doma pozabil ruzak. Nekak sva vseen skombinirala, da sva imela najnujnejšo opremo in sva se kljub temu odpravila proti Kofcam. Dan je bil prelep in prav nenavadno miren. Ponavadi se tukaj kar črno dela od ljudi, tokrat pa sva bila na Velikem vrhu čisto sama. Nekaj ljudi je prišlo samo do Kofc. Že zgleda, da so vsi doma pekli potico ali pa še delali.
Ko se je sonce uprlo, je bilo prav spomladansko, snega pa tud bolj malo. Še dobro, da sem imela s sabo telefon, da so nastale vsaj tele fotke!

2012.12.23 Kranjski bazen,, juhu sami smo bli!!!

2012.11.24 Storžič

Na Storžič še nikoli nisem šla skozi žrelo, pa je bilo to današnji podvig. Pot se res kar strmo vzpenja in moraš biti previden. Še dobr, da ni bilo nobenih drugih planincev, ker je precej krušljivo in obstaja možnost, da ti kdo kaj zvali na glavo, če hodi pred tabo. Skozi žrelo sva samo gledala sonce. Ko pa sva prišla na sedlo, pa sva se kar malo ustavila in pustila, da so naju sončni žarki božali.

Nazaj grede pa sva se že prebijala čez sneg.. Ja, kmalu bo zima!

 Še zadnje tople sončne žarke zaužijem pred zimo, dolga bo in mrzla.