2010.10.01 Bosonogi tek - preizkus

Joj, kakšno smešno stvar se bo svet še spomnil. Žal pa obstaja logična razlaga za tako bizarno početje, pa kukr kol se to že čudn sliš. Bom probal bit kratek. V zgodovini je človek poleg nabiranja lovil živali. To pomeni, da je mogu kr hitr laufat, če je hotu kej ujet, al' pa zbežat pred kakšnimi ostrimi zobmi. Baje, da je človek včasih kr velik in hitr laufal, no vsaj znanstveniki pravjo, da imamo anatomijo kosti in mišic oblikovano za hiter tek. Za hiter in učinkovit tek je pa pomembno da uporabljamo telo na tak način, kot se je z evolucijo izoblikoval.
Moderna, komercialna obutev žal podira vse, kar se je naše telo naučilo / izoblikovalo skozi tisočletja. Ni je mišice v naših nogah, ki bi bila brez funkcije. Je pa veliko mišic, ki so zaradi moderne obutve zanemarjene, tako posledično kosti in sklepi zelo trpijo. Splošno je znano, da je tehnika gibanja pri teku bistvenega pomena, tako tudi stik noge s tlemi in odriv. Pri odrivu bistvenih sprememb s klasično obutvijo ni, razen manjše gibčnosti prstov, ki ne igrajo bistvene vloge. Zelo pomemben pa je pristanek noge. V naravi našega telesa je pristanek na sprednji del podplata, kateri z mišicami v mečih počasi spusti peto na tla. Bistvo je, da teža telesa ne udari na peto, ki je toga in ne prenese vibracije počasi na telo in se vibracije prenesejo na sklepe/kosti. To je bistven gib, ki ohrani kolena in kolke za stara leta. Tekaška obutev blaženja v podplatu, pa naj bo gumijasto, zračno, vodno če hočejo, ne bo delovalo, dokler to blaženje ne bo imelo vsaj par centimetrov hoda, kar je v praksi malo čudno, saj bi človek bolj poskakoval kot tekel. To blaženje, ki ga reklamirajo proizvajalci športne obutve, je premalo učinkovito, da bi absorbiralo tako močan sunek, kot smo ga sposobni doseči z mišicami v mečih. Dokler ne zgruntajo blaženja v tekaških copatih na princip amortizerja, bodo tekaški copati slaba prihodnost za naše kosti in sklepe. Drugi problem pri športnih copatih pa je dvignjena peta, ki nam daje nenaravno držo celega telesa, največjo deformacijo pa čuti hrbtenica. Tako pri teku držimo svoje telo upognjeno naprej in ne naravnost, kot pri teku brez obutve z peto.

Ima pa tek s tekaškimi čevlji tudi svoje prednosti, predvsem v hitrem doseganju rezultatov. Tečemo lahko dlje, saj so bistveno obremenjene stegenske mišice, ki so vajene težkih obremenitev. Ostale mišice, ki so pri naravnem teku potrebne, počivajo in s časom slabijo. Imamo občutek boljše stabilnosti, saj podplat poskrbi za neravno podlago (posledično si tudi prej zvijemo gleženj). Na račun pete se držimo naprej, kar nam daje boljši občutek pri teku (vendar se nam tudi to obrestuje z bolečinami v hrbtenici).

No pa sm sam pri sebi sklenil, da naredim test. Nikoli nism tekel na razultat, ne na kilometre, vedno sem šel laufat, da se malo zmigam in prešvicam.

Kaj ko bi taki razlagi naredil en test. V poletju 2010 sm ga tudi več ali manj uspešno izpeljal in zato se tudi odločil, da na blogu napišem svoje ugotovitve in razultate.

Kot sm omenil, nikoli nism tekel za razultat, tudi ure nisem s sabo jemal, skratka grem se mal prešvicat. Tekel sm do pet, do deset km, sm povprečen rekreativec z enim tekom na teden v povprečju.

Za bosonogi tek obstajajo alternativne rešitve. Ker živimo v mrzlih krajih in je bosi tek možen le pol leta, pozimi je treba noge toplotno zaščitit. Za to obstaja obutev z minimalno debelino podplata cca od 1-3mm, (Feelmax, Five fingers, Vivo, …). Naj omenim, da to ni isto kot bosa noga, vendar zelo blizu, vsaj kar se tehnike teka tiče.

Nekje v marcu sm se odločil za Feelmax. V začetku sm bil zelo skeptičen nad kvaliteto copatk. Izgledajo smešne, so peresno lahke in za cca 60-70 eur sm močno dvomil, da bodo zdržale vsaj eno sezono. Izkazalo se je, da je zadeva res dobr narejena in kukr mi po eni sezoni izgleda, bodo še dolgo držale, brez bojazni.

Prvi tek je trajal cca 25 minut, razdalje nism računal. Brez naprezanja, avtomatsko tečeš po prednjem delu stopala, drugače enostavno ne gre, saj že pri prvem pristanku na peto, te ta tako zaboli, da takoj spremeniš način teka. Drugi dan sm komaj hodil in dan za tem prav tako. Prvi mesec so moji teki trajali cca 20-30 minut. Po vsakem teku musklfiber, da komaj hodiš. Za ojačanje mišic sm na družinske pohode hodil v Fm-copatkih. Zanimivo, ko spoznaš, kako razvajene noge imaš. Za občutek lahko povem, da maš pošten musklfiber, če greš na izlet za kkšne dve do tri ure hodit, začnejo močno boleti gležnji in meča. Spoznaš, da brez moderne obutve nisi sposoben preživeti več, kaj šele kaj ujeti ali pred čim bežat. No, pa pustimo to.

Tako sm s Feelmax copatki tekal in krepil zaspane mišice. Prišla je pomlad, april in kkšn dan vmes je bilo kar toplo. Spravil sm se laufat bos po asfaltu. Tekel sm približno 25 minut in dobil take krvave žulje v mezince, da sm komaj hodil. Sej drgač je kr šlo, samo če ne bi fasal takih krvavih žuljev. Občutek bosega teka je res fenomenaln.. Izgleda, da pri odrivu čudno zasukam prste in drajsa.

Tako sm sklenil, da ojačam podplate. Na družinske izlete sm začel hoditi bos. Tako sm bos prilezel na: Sv.Trojico, Pasjo ravan, Malo goro, Hleviško planino, planino Blato – Laz, Dovško rožco, Uršljo goro, ene parkrat na Lubnik, Sv.Andrej, … kukr se je le dalo, sm tekal bosih nog naokrog. Nekje v juliju sm spet probal laufat bos in to po travnikih. Za blokom, kjer živim, sm sestavil krog 10 km (8 km travnik - kolovozna pot, 2 km asvalt). Tako sm zelo kmalu prelaufal prvo 10ko bos in to v 44 miutah. Treba je povdarit, da sm se od marca do julija kr pošteno ojačal. Vendar, ko sm spet probal prelaufat 10ko po asfaltu, ni šlo tako gladko, no na morju mi je celo ratal, odvisno od asfalta, kolk je grob.

No, ker sm sredi poletja dosegel zastavljen cilj, pa sm se šu še malo treninga po asfaltu v klanc.

Od mosta – cerkvica Križna gora – 20 minut,
zadnja hiša v Hrastnci – Ožbolt 22 minut,
Kobila – P'r Nacetu pod Lubnikom 29 minut.
Vsi teki v klanc so bili po asfaltu.

Take so pa izgleadle noge po 10 km teku proti Lubniku


Bosi lauf v klanc po asfaltu je bolj prijaz podplatom, saj prihaja do manj trenja, kot po ravnem. Moram tudi dodati, da bos laufam veliko hitreje kot obut. Ne vem zakaj, ampak enostavno šibaš, res je dobr feeling, samo šibaš…

Zaključek: po enem letu se meča ojačajo, čeprav je 10ka po trdem asfaltu še vedno izziv in drugi dan orn'g musklfiber. Zanimivo, koliko ovir čaka človeka, če hoče prelaufat 10 km tako, kot so jih naši predniki. Na sploh bosih nog naokrog, v gozdu so nevarni ježki od kostanja, ker se ti zarijejo v podplat in se lomijo, po mestu je veliko glažun in druge svinarije na katero morš bos še posebej merkat, na travniku pa najdeš vse sorte, od drekov, do polžev slinarjev (res butast filing, ko ga speštaš)…

Letošen preizkus je bil zelo zanimiv in morm rečt, da je en posebn občutek laufat bos, še posebej po kkšni plohi. Ni pa lahko, sploh začetki so boleči in treba je bit potrpežliv, razultati ne pridejo kaj hitro. Najbrž bom drugo leto zopet tekal bos, zadal sm si cilj prelaufat Blejsko destetko 2011, če bom tako priden kot letos, mi bo zagotovo uspelo.